-
Uvod k zgodbam mojega avtomobilizma
Na polovici študija sem se odločil dodati šoferski izpit k svoji splošni izobrazbi. Avtomobili me v resnici niso zanimali. Zato sem bil že v srednji šoli nekompatibilen običajni mentaliteti sošolcev.
Izpit za šoferja sem naredil po 'krompirju' prvič, ne pa tudi prvo pomoč. Moji mami je bil to signal za nabavo avtomobila, da bi se ob nedeljah 'kam peljali'. Največkrat je bilo to potem v kopališče Laško.
Tako smo neko nedeljo odšli na avto sejem 'Pod lipo' in se odpeljali z rabljeno Škodo 1000 MB rdeče barve. Še isti dan je sledil izlet v Laško. Odpiralno kljukico rezervoarja mi je moral pokazati črpalkar.....
Škoda je bila družinska limuzina, jaz pa prostovoljni družinski šofer in vzdrževalec, ker je oče po 2-3 padcih na vožnji opustil polaganje šoferskega izpita. Bil pa je še manj navdušen za avtomobilizem od mene.
K moji družinski šoferski praksi bi omenil vožnjo do Splita v enem paketu in še bolj noro vožnjo iz Novalje domov po prekrokani noči z precej alkohola pod kapo. V bistvu je to sramota moje neodgovornosti.
Sestra me je s totalko odrešila vzdrževalnih zafrkancij z muhasto Škodo, sama na srečo ni bila resneje poškodovana. Naslednji avtomobili so bili moja izbira in lastnina.
Post posvečam 13 obletnici odhoda moje mame iz fizičnega Vesolja. Veselilo, pomladilo in poživilo jo je kadar sem starša povabil na izlet z avtom. Bila je skromen, hvaležen in potrpežljiv sopotnik.
Ljubljana, 21.12.2022
Škoda 1000 MB
Kupljena rabljena na avtosejmu, na koncu prodana na avtoodpad, kamor je po svojih lastnostih najbolj spadala že sama po sebi. To je bila po spominu relativno prostorna limuzina z zadnjim pogonom in motorjem.
V izogib odkrivanju 'tople vode' naj vozilo raje opiše tale star avtotest, ki je v primerjavi z mojim mnenjem dokaj prizanesljiv. Po zaslugi Škode sem začel preklinjati, brcati v avto, a se izučil za servis na cesti.
Neznanje iz osnov avtomehanike, upravljanja avta z zadnjim pogonom in motoroznanstva je bilo v tistih časih velika kontraindikacija zanesljivega in varnega prihoda na cilj. Desni mokri ovinki so bili za twistanje..
Poglejmo nujna tehnična znanja na poti: nastavljanje - menjava svečk in platin, uporaba čoka in zagon vročega motorja, popravilo bimetalne regulacije grelca vplinjača, hladilna tekočina, menjava kolesa, itd.
Avtu sem ustregel stregel z dinitrol zaščito podna proti rji, popravljal servisu nerešljivo tesnilo bencin pumpe. Originala ni bilo, improvizacije so se precvikale, ali bile pretde v mrazu in niso tesnile....
Avto je izdatno rjavel na vseh koncih in krajih. Zato sem bil prisiljen krpati luknje v pločevini v izogib vodi v kabini, ali celo sesutju. Običajna tehnologija je bila poliesterska smola in kit, ter steklena vlakna.
Zabavna in varna zimska vožnja je bila z uporabo 4 zimskih gum z žebljički - spike. Nekoč sem tako opremljen prehitel po travniku. Na suhi cesti pa je škrebljanje gum pri zaviranju strašilo voznika spredaj......
Tipična nedelja je tako izpadla posvečeno Škodi. 'Kršu' smo kmalu po nakupu preskrbeli najeto garažo do katere sem pešačil 1- 2 km, nato pa 'molil' za vžig, odpravljal tehnične težave pri tem in vse ostalo.......
R4 (Katra)
Pri izbiri svojega prvega avta sem se odločal na podlagi zanesljivosti in dobavljivosti. Po nasvetu sodelavca, ki se je ukvarjal tudi z preprodajo avtov sem izbral raje Katro kot Zastavo 101.
Tudi Katri sem privoščil odlično zaščito podna proti rjavenju. Občasno sem moral izpustiti smeti iz goriva v vplinjaču, ko je motor začel cukati. Imela je šibke končnike in zlomljiv drog prestavne ročice.
Prestavni drog se je v kabini končal z znamenito kljuko, pod pokrovom pa spredaj pri menjalniku. Primeril se je zlom ponoči sredi Lj. v bližini policije. Porinem avto na pločnik in dam trikotnik za šipo.
Grem domov spat, drug dan pa se vrnem pogledat kaj storiti. Obišče me tudi policaj, ker tam ni bilo mesto parkiranja. Nekako ga prepričam, da avto ne morem odpeljati niti z vlečno službo.
Tega danes niti sebe ne bi prepričal, ampak drog sem nekako zasilno popravil in po 2 ali 3 dneh odpeljal. Prestavno cev sem ojačal z vezno cevjo in zvijačil skupaj. Delo potekalo kar ob nadzoru policaja.
Z vozilom sem si drznil celo na službeno pot v Belgijo, kar ne bi bilo preveč zanesljivo z Zastavo. Ob vsem skupaj sem ugotovil, da sem v Belgijo vozil s tremi delujočimi svečkami in eno delno delujočo...
Nepoznavanje avtotehnike je bilo vzrok, da sem Katrco prepoceni in prekmalu prodal zaradi rdeče lučke, ki je kazala padec oljnega pritiska. kasneje sem zvedel, da je to napaka senzorja ne motorja.
Kupca sta to vedela in videla tudi odlično proti rji zaščiteno podvozje, zato nista oklevala niti trenutka z izvedbo kupoprodaje, da se ne bi premislil. Nisem pa obžaloval nakup Katre namesto Zastave, ali Yuga.
Pod črto je Katra bila v primerjavi z Zastavo majhen, skromen avto z preprostimi rešivami in opremo prirejeno za Fr. kmete. Ampak torzijske zadnje vzmeti so bile izjemne, prav tako uporabnost prtljažnika.
R6
V preigravanju ideje biti brez avta sem se na koncu odločil za eksperiment z 20 let starim Renault 6. Prijatelj ga je sestavil za hoby iz 2 starih R6. Meni pa je bil izziv status oldtimerja, pa še poceni je bil.
Vozilo sem neke jeseni ročno prebarval in služil je mnogoterim mojim eksperimentom. Bil je tako grd(o) (pobarvan), da se je večina voznikov izogibala približanju. Domnevno bi bilo v njemu 20KDM na varnem.
Z rezervnimi deli sem se oskrboval na avtoodpadu 'Cesta dveh smetarjev'. Bimetalni regulator temperature gorivne mešanice sem snel neki Ladi Samari, elektronski vžig mi je podaril sodelavec.
Toda vozilo je imelo serijsko napako z ročno zavoro na zadnjih kolesih. To je bil vzrok, da sem zadnje levo kolo moral neštetokrat odmontirati in popravljati napako. Tako vse dokler to ni rešil Renault servis.
Vozilo je prevzel mehanik z ljubiteljskim odnosom na ta redek model. In tako je na pol za hobi in za majhen denar prenovil ročno zavoro, da je bila boljša, kot pri novem avtu. Prenovil sem tudi sedeže.
Tehnični eksperimenti na R6 in pred tem na R4 so opisani v kategoriji Tehnični muzej. Zadnji netehnični eksperiment pa je bila prodaja vozila drugemu prijatelju za simbolno in minimalno vsoto.
Ćlovek pri takratnih svojih financah ne bi nikoli imel svojega avta. Ampak kljub tehnični izobrazbi je bil preveč in napačen filozof. Vozilu relativno ni nič manjkalo, a tip ga je v kratkem odpelje na odpad....
Clio
Za sedaj napišem samo to, da je imel skoraj vse kot veliki, le prtljažnik premajhen za moje naraščajoče potrabe. Sicer je bil všečen avtomobilček nižjega razreda a sledil mu je res pravi avto Megan.
V moji seriji avtomobilskih znamk je bil kratkotrajno tudi Citroen AX. Glede na obljube proizvajalca in moja pričakovanja je bil razočaranje, ki je hitro našlo nove navdušene lastnike - ljubitelje Citroenov.
Megan 1
Dober bencinar s solidnim prtljažnikom in varnostno opremo. Tu so možna vsporejanja naprimer z Golfom. V taki primerjavi lahko zmaga Golf samo pri kmetih, ki fetišizirajo nemško tehniko. Še več.
Zanimala me je primerjava stabilnosti lege na cesti v primerjavi z Avdijem 4. Vozil sem A4 od Vrtne Kolhoznice in za kratek čas pospešil do konca, nekaj čez 200km/h po števcu in ocenil stabilnost vožnje.
Kasneje sem prodal Megija in po pogodbi sem ga lahko vozil do prevzema novega vozila. Izkoristil sem situacijo za test Megija pri 200 km/h po števcu. Kvečjemu boljši od A4, da o Golfu sploh ne govorim.
Megan 2
Diesel Megija sem nabavil bolj slučajno skozi splet okoliščin. Ampak v nasprotju s pričakovanji je bila to najboljša možna izbira v vseh pogledih. Bodoči status mojega avtomobilizma je verjeten do 2030, potem ?
Za sedaj bom Megija pohvalil z najboljšim rezultatom porabe goriva 3,3 L/100 km pri zmerni relacijski vožnji cca 600km. Pri najboljših kilometrih pa je bila splošna normativna poraba do 3,8. Sedaj malo slabi...
Ampak kar je najboljša ugotovitev je nižja poraba diesla pri mestni vožnji in pri zagonu na hladno v primerjavi z bencinarji. To je razumljivo, a ne 'Greti' in njenim botrom okoljskega fašizma.
-
-