-
Trening alarma (uzbune) in posledična menjava čete (poveljnika)
Moje rekrutno usposabljanje (obuka) je potekalo v Somborju pozimi. Glede na videno zatečeno stanje svojo vojaščino nisem jemal preveč resno, a upošteval sem pravilo, da lahko izjaviš 'ne morem', ne pa tudi 'nočem'. Eden od mojih prvih incidentov z nadrejenimi se je zgodil ob treningu ravnanja za primer 'alarma'. Ob tem sem si zadal primarni cilj, da ne izgubim opreme, ki bi jo moral potem na koncu plačati. In tako sem v nasprotju z ostalo brezglavo večino mirno pakiral kot za nedeljski izlet ter počasi prikorakal zadnji na dvorišče z očitno zamudo glede na zahtevano hitrost zbora čete. Moj vodnik, ali desetar (se ne spomnim činov) je skakal v zrak od togote in vpil, da me bo naučil brzine. Ampak mene učiti brzine, če ne vidim smisla zanjo je v naprej obsojeno na neuspeh. Omenjeni kolerik mi v ničemer ni bil kompatibilen. To so ugotovili tudi pametni nadrejeni starešine brez dramatiziranja in me preprosto premestili v drugo četo, ki ji je poveljeval nek umirjen Dalmatinec. To je bil zadetek v polno in odlično sva 'sodelovala' s tem novim komandirjem. Pustil me je pri miru, jaz pa njega. Pri njemu je vse potekalo po 'dalmatinsko', brez histerije in stremuštva. In priznam, da sem se z Dalmatinci vedno dobro razumel tudi v civilu.......
Izogibanje jutranjemu teku in pomivanje wc za kazen
Zjutraj smo se nacedili z bromiranim čajem potem so nas pa gnali, da tečemo po letališki stezi. Ugotovil sem, da mi spričo nevarnosti prehlada ne bo zneslo prepoten sedeti po teku celo dopoldne v hladni učilnici. In sem tek samo nakazal potem pa se skliceval, da ne morem več. Pa pristopi do mene praporščak (zastavnik) in me provocira kako da ne morem in da me ni sram in podobno. Ampak je slabo naletel. Sam mu v odgovor prav nič užaljen podam obširno ekspertizo o svojem nizkem pritisku in podobno. Je kmalu obupal in me pustil na miru. Vendar se me je zapomnil....Kasneje sem izumil še učinkovitejši način 'špricanja' fizičnega treninga. To pa je bilo skrivanje na wc. Nikoli me niso pri tem zasačili, ampak vseeno sem bil od tistega praporščaka deležen posebne vzgoje - dežurno čiščenje wc-ja. To sicer ni bilo posebno zahtevno opravilo. Z vedrom si samo splaknil vse wc kabine in pri tem okopal še kakšnega ki je 'kenjal' v kabini......
Plaketa 'odličen strelec' brez merjenja v tarčo
To je samo ena od večih partizanskih zgodb iz mojega služenja vojnega roka JLA. Partizanskim okoličinam ustrezno sem se tudi odločil, da čimbolj ravnodušno samo potrošim čas do ponovnega vstopa v civilizacijo. V tarčo smo streljali iz nekakšnega strelskega jarka. Do tja si pritekel in skočil v tisto blato. Merek na moji puški je bil v trenutku poln blata in o kakšnem merjenju v tarčo ni bilo možno govoriti. Pa sem tiste patrone popokal kar tako po kaubojsko. Potem me je pa presenetila 'titula' in plaketa 'odličen strelec'. Morda so kar naključno dodelili nekaj takih priznanj. Res pa je, da sem tudi pri predvojaški vzgoji imel dober rezultat. Ampak takrat sem to pripisal zmedenim kolegom, ki so morda ciljali v mojo tarčo. Morda sem po tem streljanju dobil čin razvodnik (aviacije), morda pa v prekomandi. V Somborskem rekrutnem centru je bilo kar nekaj dogodivščin, a vseh se ne spomnim. Še več se je dogajalo po odhodu v 'prekomando'.
V prekomandi Lučko pri Zagrebu postanem 'puškomitraljezec'
Starešine so me zadolžili za puškomitraljez z argumentom, da bom kot tehnični izobraženec sobro skrbel za orožje. Sam sem pa si mislil 'hvala za tako čast'. Ampak izkazalo se je, da gre zahtevna zadolžitev meni v prid. Starešina je odredil, da mi ni treba nositi pm na jutranji pregled čete in, da ga naj kar lepo pustim konzerviranega v prostoru z orožjem. Bilo mi je smešno, ko sem stal v postroju brez orožja, ostalim so pa pregledovali puške, če so ustrezno vzdrževane. Še bolj mi je šla situacija na roko po streljanju s puškami. Seveda svoje nisem imel in sem streljal z tujo, katero pa je zadolženi potem moral toliko bolj čistiti. Morda sem mu prostovoljno pomagal. Ampak na koncu so mi za pm vseeno zaračunali neko standardno istrošenost kljub neuporabi in konzervaciji.
Skrivanje pred pobiranjem smeti
Travnato letališče Lučko pri Zagrebu je imelo obsežne od kasarne oddaljene površine kot nalašč za izmznenje iz kasarniške kontrole in oddih v naravi. To mi je prišlo kot naročeno da se izognem 'akcijam' po ukazu v popoldanskem prostem času. Večina se je nagnetla v učilnico in tam kravalizirala. Ob stopnjevanem tovrstnem dogajanju v učilniškem 'zverinjaku' se je praviloma pojavil kakšen dežurni starešina in nagnal rajo, da pobira čike in smeti po dvorišču kasarne. Ukaz je veljal seveda za prisotne, ker se popoldne ni preverjala udeležba. Sam sem medtem užival v naravi.
Usposabljanje 'predinfarktnih' rezervnih pilotov
Z nekim Kosovirjem sva sestavljala ekipo zemeljske aku postaje kot asistenca ob startu trenažnih propelerskih vojaških letal. Na teh letalih so leteli vpoklicani rezervni vojni piloti, ki so bili večinoma slovenski civilisti. Spomnim se jih kot pretežke in zariple v obraz predno so se nekako zbasali v pilotsko kabino. Imel sem resne pomisleke glede njihovega zdravstvenega stanja in varnega poleta. Naloga zemeljske ekipe je bila pripeljati aku postajo na vozičku do aviona in priklopiti napajanje za zagon motorja, po zagonu pa odklop in umik postaje. Tu sem kot razvodnik aviacije (plavac) imel odgovornost za izvedbo varnostnega protokola. Najprej sem glasno oznanil vsem prisotnim: 'Od elise'. Nato sem preveril, da je zagon letalskega motorja varen in predal 'oznanilo' za pilota: 'Može (lahko)'. Po uspešnem zagonu je sledil odklop aku postaje, Kosovir pa si je štel v čast, da rine aku voziček nazaj v hangar, kot tudi od tam do aviona.
Užičko kolo
Z kameradom iz južne Srbije sva postala prijatelja, ker je bil za razliko od nekaterih nadutežev skromen in prijazen. Všeč mi je bilo Užičko kolo in sem prosil tega fanta, da mi pomaga zaigrati komad na orglice. Potem sem to za silo izvedel še na njegovi piščali. Bil je navdušen nad mojim igranjem Užičkega kola in v znak prijateljstva mi je podaril svoj instrument. Moram priznati, da ni je bila popularna srbska 'narodnozajebavna' glasba manj všeč, sploh ker si jo moral hočeš nočeš poslušati.
Zavračanje igranja nogometa in posledična stigma
Nogomet je veljal za nacionalni šport in seveda so ga igrali tudi vojaki. Sam se nisem hotel vključiti, ker sem želel obdržati cele noge. Pojasnilo ni pomagalo, da me nekateri ne bi začeli obravnavati skorajda kot protijugoslovanski element. Vendar ni bilo sicer nobenih razlogov za to, ker sem se z večino dobro razumel. Edino kar me je motilo v odnosu do Slovencev je bila protislovnost med nerealno pretiranim spoštovanjem enih in zaničevanjem drugih lastnosti.
-
-