-
Otroško kolesarjenje
Starši so mi kljub skromnim dohodkom kupili otroško kolo še v času osnovne šole, kar je bilo v tistih časih redko videti na cesti. Menda sem se z njim vozil nekaj časa še tudi v srednjo šolo na Vegovi. In kot osnovnošolček sem 'tovoril' s tem koleščkom težke punkeljne med Šiško in Rožno dolino na Viču.
Ne spomnim se kdaj točno sem prišel do odraslega moškega kolesa. Zanesljivo pa najkasneje do konca 3 letnika srednje šole, ker sva takrat z očetom izvedla kolesarski izlet do Ulcinja in nazaj. To bo tudi osrednja zgodba iz teme kolesarstva. Pred tem sta bili atrakcija desetletja stari kolesi obeh staršev.....
Kolesarjenje iz Ljubljane do Ulcinja in nazaj
To je bila očetova ideja z mojo predzgodovino. Pisalo se je leto 1968 in v takratni Jugoslaviji promet ni bil primerljiv z današnjim. Kolesarski šport je bil dokaj neafirmiran, sploh dolgoprogaške avanture, kot sva se jo lotila z očetom. Ni bilo republiških meja in načeloma si bil v mejah države dokaj svoboden.
Imel sem 18 let, oče 43, eden z boljšo, drugi malo slabšo kondicijo. Kolesi sta bili brez prestav in tovorila sva še prenočišče 'vedro nebo' v obliki spalnih vreč, nekaj dodatnih oblačil, obutve, nekaj posode, podrobnosti o prtljagi se ne spomnim. Srečala pa sva 1 podobnega inozemskega dolgoprogaša z otovorjenim kolesm.
V povprečju sva dnevno prekolesarila okoli 100 km, zvečer pa poiskala primerno mesto za spanje na prostem: travniki, pod mostom, hiša v gradnji, morska plaža, park, itd. Do cilja in nazaj sva porabila 3 tedne, od tega cca 100 km je bilo vožnja s tovornjakom, nekje med Zagrebom in Gradiško v Bosni.
Razlog za vožnjo s tovornjakom je bil moj prehlad in poškodovano desno koleno. Dan pred odhodom sem v močnem nalivu padel s kolesom na koleno in se najbrž tudi prehladil. Tako se je že med vožnjo proti Hrvaški pojavila temperatura in boleče koleno. Oče pa je želel podvig dokončati in tako ....
V Gradiški je bila kaznilnica in oče je tam poznal stranko, ki je kupovala robo v očetovi firmi. Predlagal je, da štopava tovornjak do te kaznilnice in tam prespiva. Kaznilniški zdravnik pa bi me pregledal in nudil pomoč. Dobil sem 'konjsko' inekcijo in prespala sva v kaznilnici. Drugo jutro sva nadaljevala proti cilju.
Najina kolesarska trasa se je nadaljevala skozi Bosno in potem skozi Črno goro do Ulcinja. Od tu pa nazaj ob Jadranski obali do Reke in potem povratek v Ljubljano. Na poti je bilo precej zanimivosti in dogodivščin. A v dobrem spominu mi je ostalo zlasti srečanje in znanstvo z prijaznim črnogorskim domačinom.
Menda je bil ta človek edini kolesar, ki sva ga srečala v Črni gori. Nekako smo začeli voziti skupaj in možakar je razlagal slavne črnogorske zmage nad Turki in tolkel s pestjo po krmilu kolesa. Potem naju je povabil domov in imel sem priliko držati v rokah original stare črnogorske gusle. Zelo gostoljubni Črnogorci.
Morda še nekaj tehničnih podrobnosti kolesarjenja po balkanskih hribih. Tehnika vsponov je bila zelo enostavna, stopil si s kolesa in pešačil ob kolesu. Po dolgih klancih navzdol pa sva potem prehitevala tovornjake v ovinkih. Oče ni obvladal krpanja zračnice in nič ostalega, ampak na srečo ni bilo okvar.
Epilog mojega zdravstvenega stanja po končani avanturi je bila diagnoza 'mehčanje hrustanca' in v kolenu se je nekaj 'zatikalo', a brez bolečin. Tako sem se odrekel svoji nadaljni kolesarski 'karijeri', ne pa tudi oče. Naslednji 2 leti se je enkrat podal sam do Pariza, enkrat pa na Švedsko, z drobižem po belem svetu.
V podnaslovih nadaljevanja bo prikazana predzgodovina kolesarjenja v Ulcinj in spanja na prostem.
Premierno kolesarjenje do slovenske obale in nazaj
Resnici na ljubo me je navdahnilo za ta podvig branje Vinetuja. Očeta je ideja pritegnila in tako se je začelo vse skupaj poleti po koncu 1. letnika moje srednje šole. Prespala sva v nekem vinogradu v slovenskem primorju če se prav spomnim in se zjutraj vrnila domov. Ne spomnim se nobenih podrobnosti.
Ne spomnim se da bi sam imel ambicije za kaj več od tega. Drugačnega mnenja pa je bil oče, ki je naslednje leto prišel na dan z idejo kolesarjenja do Plitvičkih jezer. Ni niti izključeno, da so Plitvička jezera bila še 'pridelek mojega zelnika'. Zagotovo pa sem imel resne pomisleke pred Ulcinjem.
Kolesarski izlet do Plitvičkih jezer in nazaj
Iz tega podviga mi ni ostalo v spominu kaj dosti . Morda naknadno izbrskam kakšno zanimivost, ali celo fotko. Edina zanesljiva podrobnost, ki se jo spomnim, je da me je zeblo kot cucka ko sva skušala spati v bližini jezer zavita v šotor. Ja na tej poti sva imela s seboj šotor.
Zadeva s šotorom je bila v bistvu komična in naivna. Morda sva ga enkrat na poti celo postavila. Sicer pa sva zbujala pozornost s šotorskimi lesenimi drogovi in platnenimi zavoji na kolesih. Za povrh sva bila našemljena z nekakšnimi sombreri proti soncu in so naju eni imeli za 'Kineze', drugi za geodete, itd.
Spomnim se še prečkanja Velebita na povratku. Cesta je bila strma in makedamska, za pot navzgor in potem navzdol pa sva porabila celo noč in zjutraj srečno prispela v Senj. Zaradi strmine, slabe ceste in skrbi za zavore sva pešačila celo pot. Spanec naju ni mikal zaradi kač in zveri.
'Kolesarjenje' na Krim in butalska gorska zavora
Eden od skupnih podvigov z očetom v mojem srednješolskem obdobju je bil tudi kolesarski izlet na Krim. Govorim o kolesih brez prestav. Moje kolo je imelo nožno -torpedo zavoro, očetovo pa 2 ročni z gumicami.
Ne spomnim se koliko sva v klanec kolesarila, če sploh. To je bil bolj planinski izlet s hojo ob kolesu. A pravo bistvo zgodbe se začne pri spustu. Torpedo se je segreval, gumici na feltnah hitro trošili.....
Še pred podvigom sva dobila 'strokovni' nasvet za hlajenje torpeda z urinom... zavorne gumice na feltnah pa pač menjaš. A rešitvi sta bili nezadostni. Zato sva poleg pešačenja navzdol izumila še tretjo.
Tretjo rešitev lahko naslovim butalski patent gorske zavore, ali partizanski kolesarski spust s Krima. Našla sva 2 primerna lesena kola, ki naj bi zavirala neposredno na cestišču zataknjena vkolesarski okvir.
Morda bi bila 'izpopolnjena' varianta zavor z koli uporabna. Nama se ni izkazala na valovitem delno skalovitem makadamskem cestišču. Iz Butal se je gorsko kolesarstvo razširilo v ZDA in po celem svetu.
Sam sem 'gorsko kolesaril' tiste čase do Urha in potem do Orel po gozdnih stezah, včasih s kolesom na rami, včasih peš, ne pa današnji bumbarji posnemovalci ameriških komercialnih kretenizmov na Golovcu.
PS
Glede opisanih kolesarskih potovanj lahko še povem, da ni bilo časa za turistične oglede in podobne aktivnosti. Čas sva imela odmerjen in morala sva se držati časovnega načrta in tempa vsakodnevne prevožene kilometrine. O skromnih finančnih sredstvih na poti nima smisla zgubljati besed.
Glede hitrosti vožnje sem se prilagajal skromnejši očetovi kondiciji, sicer bi morda ostalo več časa za 'razno'. Tako pa je bilo vse podrejeno izvedbi planirane poti po načrtu. Kakorkoli že, tu so zapisane kolesarske zgodbe, ki sva jih ustvarila z opravljenimi podvigi. Sila je takrat tako hotela in dovolila....
-
-
Comments