-
Uvod k zgodbam iz teme 'Gore'
Ne spomnim se kdaj točno se je začelo moje gorništvo, zanesljivo pa s prvo ponesrečeno odpravo na Triglav. Ta ima pri Slovencih poseben simbolni pomen, zato velja nepisano pravilo obveznega vspona.
V najintenzivnejšem obdobju mojega gorništva sem res užival v gorskih lepotah, še posebej na kakšnih manj frekventnih planinskih poteh, naprimer iz doline Kamniške bistrice preko Korošice v Logarsko dolino.
V kolikor me spomin ne vara sem Julijce nekajkrat obiskal in to vedno v smeri Triglava. Velikokrat sem se napotil v Kamniške alpe in redkeje na Karavanke. Včasih sem bil v družbi, včasih sam.
Posebno enkratno avanturo je predstavljala odprava na Mont Blanc zlasti zaradi naivnega pristopa 'ekipe'. Specifičen del te zgodbe pa je kako smo se izognili plačilu 500 DM za izhod iz Jugoslavije.
Prijetni spomini na doživetja s Planinskim društvom Iskra me vežejo na to obdobje. Bil sem aktiven član in Društvo je organiziralo mnoge zanimive ture.
Osvajanje Triglava
Z očetom sva se odločila kolesarskim podvigom dodati še planinske in prva tarča je bil Triglav. Lotila sva se pa tega več kot diletantsko. Oče obut v neke arhaične gojzarje, jaz v neke slabe superge.
Mislila sva, da je dovolj če veva, da je Triglav nekje na Gorenjskem v Bližini Kranjske gore, naprej pa bova vprašala za pot. Spraševanje začneva v Kranjski gori. In vsak naju je najprej pogledal v obutev.
Rekli so, da se tudi iz Kranjske gore pride na Triglav in naju napotili proti Krnici ob nekoliko dvomečih pogledih. Po kosilu v Krniški koči se lotiva 'vspona na Triglav'. Raje se ne spomnim ozke steze v steni.
Nekako prideva na vrh stene in imel sem občutek ponovnega rojstva... Seveda sva se odrekla nadaljnemu osvajanju Triglava in se po varni poti spustila nazaj v dolino.......
Kasneje sem zvabil 110 kilogramskega, sedaj že pokojnega srednješolskega prijatelja da sva prišla na vrh Triglava, a me je celo pot klel in sanjal o pivu...Oče gre s podjetjem, a ga je na Kredarici vreme zavrnilo.
Vspon sem ponovil še enkrat v organizaciji podjetja, drugič pa v okviru 'turnega smuka za Cmirom' s planinskim društvom. To je popolno doživetje 'vremena' in preizkus fizične kondicije.
Gorska idilika Kamniških alp
Svoj najlepši gorski pohod sem opravil sam in sicer iz doline Kamniške bistrice preko Korošice prvi dan in po udobni prenočitvi v koči naslednji dan pot po visokogorski dolini in spust v Logarsko dolino.
Vse se je poklopilo v enkratno planinsko doživetje lepote cvetoče gorske doline in razgledov na ostenje nad dolino. Megla je za trenutek odgrnila pogled na gamsa / kozoroga ki je kraljeval na vrhu stene.
Taki prizori so redki. Prav tako pa so redki planinci, ki jih srečaš na tej poti. Dejansko se spomnim samo enega para. Vse skupaj prispeva tudi k temu, da Kocbekov dom na Korošici ni preobljuden za nočitev.
Zanimiva je varovana plezalna tura iz smeri Krvavca v smeri Kalške gore (ali grebena - se ne spomnim). So jeklenice in mesta 'treh točk' kjer moraš biti previden in brez vrtoglavice. Zanimivo doživetje.
Omenil bom še Storžič. Velja za goro z dobrim razgledom. Ampak v svojih dveh poskusih obljubljenega razgleda nisem doživel zaradi megle. V spominu so mi ostali samo kupi živalskih iztrebkov.
Odprava na Mont Blanc
Ekipo sta sestavljali 2 skupini: ena 'civilna' in druga 'športna'. V tistih časih je Yu režim uvedel obvezno plačilo pologa 500 DM pri izhodu iz države. A to ni veljalo za šporne ekipe iz organiziranih klubov.
Ne vem v katerem športu so bili registrirani fantje in punca iz špornega dela odprave, civilisti smo bili nekateri v najboljšem primeru občasni rekreativci, prijatelj pa ni videl od blizu ne Šmarne gore ne Triglava.
Na meji se prijavimo združena ekipa 'civilistov' in 'športnikov' z potrdilom, ki so ga imeli iz svoje športne organizacije pravi športniki. In nas spustijo vse brez plačila 500 DEM.
Za vspon na MB rabiš cepin in dereze. To dvoje 'civilisti' nismo še nikoli uporabljali in so nam to nameravali posodit 'športniki'. Oni so sicer že imeli izkušnje z vsponom na najvišjo goro Evrope.
Nekdo je nekaj zameštral, zato smo se iz Chamonixa odpravili (pre)pozno popldne in na poti proti izhodiščni postojanki na 3800 m višine nas je v steni ujela noč. Prijatelj je scagal, da bi kar tam bivakiral.
Nekako se prebijemo do koče, kjer nas oskrbnik najprej nadere kaj motimo po polnoči počitek resnih hribolazcev, ki se praviloma odpravijo na vrh Mont Blanca še v temi okoli tretje ure zjutraj.
Iz nadaljevanja se spomnim, da nismo spali, ker nas je bolela glava zaradi pomanjkanja kisika in bilo nam je nekaterim slabo. Seveda zaradi popolne nepripravljenosti zjutraj nismo nadaljevali proti vrhu.
Za vspon na Mont Blanc je potrebno obvladati hojo z derezami in uporabo cepina ter biti varovan z vrvjo v navezi trenirane ekipe, smrt je blizu. Športni del odprave je sicer normalno dosegel vrh in sestopil.
'Civilistom' pa je ostal spust nazaj v dolino do Chamonixa. A čakalo nas je še eno presenečenje. Ekipe so se vspenjale varovane z vrvmi. Mi pa zaradi teme in sneženja nismo opazili 'zračnosti' poti navzgor.
'Konec dober, vse dobro' je za naš primer obrabljena in neprimerna fraza. Lahko bi se končalo slabo, upoštevaje tudi poplno netreniranost enega od 'civilistov'. Za nameček smo odšli iz kempa brez plačila.....
Iskrino planinsko društvo
Zahtevnejše izlete so varno vodili izkušeni slovenski Himalajci. Sicer pa so bili odnosi med člani društva prijateljski in bratski. Formalizem in narejenost službenih odnosov sta med nami izginila.
Izmed mnogih lepih in zanimivih izletov bi izpostavil turni smuk za Cmirom in pa pohod na Durmitor. Slednji je zame specifičen tudi zaradi spontano doživetega stanja transa.
Turni smučar sem bil v toliko, da sem z vrvjo vlekel smuči do Kredarice, navzdol pa so me one vlekle., ker ne vem če sem sploh kakšen del odsmučal. Smuči sem pretvoril v turne z luknjama v krivinah za vrv.
-
-